Archive for the ‘Ture’ Category

h1

Zimske radosti na večernem treningu

30 januarja, 2013

Kljub temu ,da je zunaj zima in smo kolesarji prikrajšani za svoje pripomočke na dveh kolesih, se znajdemo drugače in smo to na današnji dan tudi storili. Z našo mladino smo se šli sankat na bližnji Črni Vrh. Doživeli smo pravo avanturo. Do začetka spusta smo se s Počivala peš odpravili proti vrhu, 350 v. m. smo prehodli v slabi uri.

DSCN0095Začetek poti je potekal predvsem v gosti megli, z malce oteženo orientacijo. vendar smo kmalu prišli pod sedežnico. 10 sekund počitka za zadnjega in HOP! Naprej v klanec. Hoja nam je šla kar dobro od nog in hitro smo bili nad meglenim morjem.

DSCN0097

Malo smo uživali v razgledu

Nad meglenim morjem

Sončni zahod

DSCN0104

Nazaj grede pa smo užgali eno sankašno nazaj proti Počivalu. Letelo je in tudi smeha je bilo dovolj. V spodnjem delu smo odsek na spodnjem klancu ponovili štirikratno in se odpeljali nazaj v megleno morje.

Omladina!

h1

pa smo ga…6. TDCM

14 septembra, 2011

Kot rečeno, pa smo ga…6. TDCM se je ponovno izkazal za turo, ki postreže z vsem. Na tradicionalno pot po Cerkljanskih višacih se nas je tokrat odpravilo 16 kolesarjev.

Zdaj pa nekaj statistike…TDCM so dosedaj končale tri dekleta, letos je bila z nami pogumna Saša, ki je ni ustavila niti počena guma na spustu. Na vseh šestih Tourih sta bila samo Tilen in Aleš. Letos smo imeli s seboj tudi najmlajšega udeleženca dosedaj…Tilen K.  je pogumno kljuboval tudi 15 in več let starejšim “juncem”. Drugič, od kar smo lani uvedli tekmovanje na zaključnem vzponu za prehodni pokal, je zmago odnesel Gregor R., ki se je izkazal za pravo gorsko kozo.$ krat pa smo dosedaj udeleženci premagali tudi začetni vzpon skozi Volkovo grapo, ki je po strmini gotovo eden strmejših na Cerkljanskem.

No, kot ponavadi je bilo tudi letos na TDCMju polno smeha in zafrkancije, kar da dodaten čar turi. Okrepčevalnico je tokrat na Vršah pripavila Mirjam. Izjalovili pa se niso niti na smučarskem centru Cerkno , kjer smo se napokali žlikrofov, kremšnit in podobnih visokokaloričnih športnih dodatkov.

Pa na naslednji TDCM!

SLIKE (avtor Gregor Razpet)

h1

6. Tour de Cerkno mountains – sobota 10.9.2011

6 septembra, 2011

Evo, leto je naokoli in prihaja 6. TDCM. Tura, ki ji ni para pod cerkljanskim soncem. Vse informacije v spodnjem razpisu. Če te zanima udeležba, se lahko prijaviš na:

Aleš Makuc 031 851 539 ales.makuc@siol.net

Luka Rejc 040 801 905 lurejc@gmail.com

6. TDCM razpis

h1

5. Tour de Cerkno mountains uspešno za nami

12 septembra, 2010

Hitro je bilo leto naookoli in spet je prišel september, z njim pa vsakoletna že tradicionalna tura po Cerkljanskem hribovju Tour de Cerkno mountains.

Kot vsakič smo tudi letos imeli Pedalovci namen organizirati ponovitev ture, ki nas popelje čez vse najvišje vrhove, kateri obdajajo Cerkno. Vendar smo hoteli letos pripravit nekaj novega. Zato smo sklenili, da pripravimo dve novosti. Prehodni pokal za tistega kolesarja, ki prvi prikolesari na Porezen brez sestopa in glasbeni koncert v cilju.

Štartali smo ob 7:30 pred fontano v Cerknem. Po mrzlem spustu proti Želinu nas je že čakal strm in dolg vzpon po “Volkovi grapi” proti Lajšam. K sreči pride najdaljši vzpon prav na začetku ture, ki nam v nadaljevanju prizanese z takimi dolgimi vzponi.

Na Lajšah je bilo obvezno trdicionalno slikanje

Nadaljevali smo čez Kladje proti Škofju in nato preko “Mrovljevega griča” in “Robidnice” do Počivala. Tam se je začel še, po besedah kolesarjev najbolj mukotrpen vzpon do Črnega Vrha. Mukotrpen pa zaradi svoje dolgočasnosti, ko se cesta počasi in enakomerno vzpenja po smrekovem gozdu in res vsak ovinek spominja na prejšega. Na Črnem Vrhu smo si vzeli daljšo pavzo in se predajali sončnim žarkom.

Sledil je spust do Tuškovega griča in vožnja gor-dol do Razpotja. Tu pa se je začel še kraljevski del TDCMja…Porezen 🙂 Vzpon do Vrš je bil hitro za nami in na Vršah smo se na hitro okrepčali, ter nadaljevali vzpon proti Cerklansemu očaku.

Na Medrcah pa se je začela tekma za prehodni pokal. Tisti kolesar, ki mu uspe prekolesariti zadnji vzpon brez sestopa, ozirom kdor pride dalje, prejme v last za eno leto prehodni pokal TDCM. Tekma je bila do sredine vzpona izzenačena nato pa sta dva kolesarja popustila in prepustila zmago Brezitu, ki je v cilju v Cerknem tusi prejel prehodni pokal…:) Bilo je kar nekaj heca na račun te mini tekme na letošnjem TDCMju 🙂

Na Poreznu smo zopet malo “privezali dušo”, se šli slikat na vrh in potem nadaljevali turo nazaj do Medrc ter po mulatjeri okrog Porezna. Mulatjera je bila letos čudovita in se je dalo peljati v 95%. Iz Otavnika pa je sledil že legendarni spust v Zapoško grapo. Res prava poslastica je stara cesta, ki je včasih vodila do osamljene kmetije v grapi. Cesta je dobesedno vklesana v skale in se vije nad strmimi prepadi, kar doda še dodatno napetost.

Po prihodu v Cerkno pa je sledil še malo bolj kulturni zakluček. V atriju OŠ Cerkno smo pripravili še pogostitev z tradicionalnim smukavcem in ocvirkovico za vse kolesarje. Prepustili smo se dobrotam iz pod rok kuharice Ančke, ki res ve kako se streže lačnim želodcem. Potem pa je sledil še koncert kantavtorja Domca v zasedbi Joko in Domc s prijatelji. Koncert je bil pravi balzam za utrujena ušesa in je lepo poskrbel za prijetno vzdušje.

Hvala lepa vsem kolesarjem, ki so se udeležili letošnjega TDCMja in pripravili turco, ki jo bo po kakovosti težko preseči. Prav tako gre pohvala vsem, ki so še kako drugače sodelovali in pomagali pri organizaciji:Osnovni šoli Cerkno,  Simonu, CMAKu, Domnu, Mirjam, Ančki, Andražu, RAJu…Hvala vsem.

Naslednje leto spet!

h1

5. Tour de Cerkno mountains

4 septembra, 2010

No pa je leto naokoli in za mnoge naše člane se bliža težko pričakovana epska tura po Cerkljanskem gričevju – Tour de Cerkno mountains.

Tudi letos bomo obvandrali najvišje hribe okoli Cerknega v obratni smeri urinega kazalca: Lajše, Škofje, Črni Vrh, Porezen in Otavnik. Kot najzahtevnejši še vednu slovi vzpon na Porezen, kateremu vsako leto sledi skoraj 1000 metrov spusta nazaj v Cerkno preko Otavnika.

Da malce popestrimo turo, bomo letos pripravli majhno novost…prehodni pokal za prvega bajkerja, ki bo prišel na Porezen brez sestopa.

V glavnem vidimo se v soboto 11. septembra ob 7:30 pred fontano (nasproti bara Gabrijel), več si lahko preberete v Razpisu: TDCM 10 razpis

h1

Lopatnik, Krnske mulatjere

1 junija, 2010
Evo da opišem petkovo zgodbico.
Že čez deden smo se dogovarjali  Marko, Aljošain jaz, da zadamo usodni udarec turi, ki mi je par mesecev delala skomine. Namenjeni smo bili po mulatjerah nad planino Zaprikraj, čez Vršič do 2012 m visokega Lopatnika.
Zaradi slabega vremena, smo turo prestavili na petek, tako sva bila na času samo jaz in Aljoša. Jutro je obetalo veliko, jasno, prijetno vroče vreme. Do planine Zaprikraj sva hito prišla, saj sva kolesarila v “Aljoša” stilu. Malo sva si odahnila in ju mahnila naprej po strmih kamnitih mulatjerah. Po več kot dobrih 3h urah od štarta sva dosegla prvi mejnik – začetek prečke in lepi razgledi na soško pogorje. Po dobri uri prečenja nama je postalo kaj kmalu jasno, da z vožnjo ne bo nič. Tako sva do vrha lopatnika krepila ramenske mišice, saj je bila pot prekamnita za vožnjo. Sam greben je posijan z rovi in jarki, ki so jih Italjani postavili med svetovno vojno.
Pred nama je bilo 1800 m spusta. glede na to, da sva oba imela poštene makine, sva brez “problema” prevozila celotno traso z majhnimi napakami, kot npr 2x let čez balanco. Prav tako je Aljoša enkrat poljubil sveta tla. Po več kot uri spuščanja, je v Kobaridu kajpak sedlo pivo na ležalniku 🙂
Ahh kaj čem jamrat. Lahka smo zadovoljni, da imamo take lepote narave.
SLIKE

h1

2. pohod v neznano – Zakojška grapa

13 decembra, 2009

Drugič, po letu 2007 smo organizirali Pohod v neznano. Pohod ponavadi poteka po nemarkiranih in malo težje dostopnih terenih in je prav zaradi tega malo bolj atraktiven.

7 avanturistov se nes je udeležilo 2. pohoda v neznano. Tokrat smo šli raziskat glavni tok potoka Poreznica, ki teče po divji Zakojški grapi. Po začetnem pretikanju čez vodo in iskanju poti čez slapove, smo prišli do prve zapuščene domačije “V Grap”. Nato pa po poti “Pot v Purzn” nadaljevali po grapi navzgor mimo Mušča, Obida in Camarije na greben Durnk. Tam smo šli naprej do mulatjere, kjer smo se zaradi slabega vremena (ves čas je rahlo snežilo) in mraza obrnili proti Otavniku. Pač Porezen danes ni bil prijazen do nas, bo pa drugič bolje.

Na koncu smo se ustavili Pr Flandru kjer so nam šparali mizo z narezkom. Bil je odličen!

Slike: http://picasaweb.google.si/kucipedal/ZakojskaGrapa13122009#

h1

Na Peski

20 oktobra, 2009
Lep pozdrav pedalawci.
To soboto sva z Aljošem naredila eno pravo jesensko epsko turco. Namenjena sva bila na planino v Plazeh kjer je bil Ajoša v Trenti prav tako še zmenjen z dvema kolegoma. Ko prispeva v Trento mi je blinknilo, da sem v avtu na Mostu na Soči pozabil akso za sprednjo kolo. Ker nama ni ostalo drugega sva se obrnila in spremenila načrt. Odpravila sva se iz Zatolmina proti Planini sleme.
Tu se je kolesarjenje delno končalo saj sva se dvighnila izza planine Leskovica do prelaza na peski ki se giblje skoraj na 2100 m.n.v Vreme je nama kar prizaneslo in je bilo fantastično vzdušje v spremstvu sneženja. Na vrhu je nama prizanesel tudi veter saj ta ni pihal v nasprotnem primeru bi se nama slabo pisalo. Ko sva napolnila SD kartico sva se zapeljala po muljateri pod Vrh nad Peski do spomenika padlih borcev. Nato je sledil spust, ki sva si ga začrtala čez prehodce k izviru Tolminke. Steza je bila od vrha zasnežena in je ponujala skledo tehničnih užitkov. Nekoliko nižje je postala muljatera pravi balzam za kolesarjenje. Na prehodcih sva naredila še en kratek počitek s fatastičnim pogledom v dolino. Bilo je zabavno gledati daljavo katero sva morala še prevoziti a za nama je že bilo skoraj 500 m višinskih spusta. O zadnjem delu nebi zgubljal besed. Lahk samo rečem, da se človek po 1800 m spusta že rahlo naveliča. Po 7 urah vožnje sva končno prispela na štartno rampo.
Na koncu sva bila oba izjemno zadovoljna, da sem pozabil akso 😉
Še nekaj slikc:
http://picasaweb.google.si/breznkar/Tura_Na_Peski_18_10_2009#slideshow/5394384617095605570
h1

4. Tour de Cerkno mountains

22 septembra, 2009

In je za nami! Že četrtič smo se ljubitelji gorskega kolesarjenja in »vzdržljivostnih športov« namenili obiti cerkljansko dolino. Večina je za premagovanje te razdalje uporabila kolo, Uroš Štremfelj pa je Tour De Cerkno Mountains pretekel. 58km (tekač nekoliko manj), 2400m višinske razlike, hribi, grape, vzponi, spusti, blato, … to nas člane ŠD PEDAL navdušuje. Nad naravo in nad turo so bili fascinirani tudi udeleženci iz drugih delov Slovenije.

IMG_1674

Teden dni pred tourom je bilo že vse pripravljeno in dogovorjeno, vprašanja so se porajala le še okrog vremena. Naposled je bilo tudi to na naši strani, a bi krog odpedalirali tudi v nasprotnem primeru. Na pot smo se podali v zgodnjih jutranjih urah 19. septembra. Dvaindvajseterica se je najprej nekaj kilometrov popeljala po magistralni cesti Cerkno – Idrija. Drug za drugim smo se spustili do Straže, tam smo zapustili glavno cesto, asfaltno cestišče je zamenjala strma makadamska pot. Vzpon proti Zaganjališčici (naravni spomenik – izvir iz katerega voda brizga v »zagonih«) je spoštovanja vreden. Soparna grapa nas je pripeljala do prve razgledne točke, od koder je takoj moč začutiti lepoto naših gozdov. Sledilo je kolesarjenje po malce manj strmem kolovozu in že smo bili na Lajšah. Povzpeli smo se na prvega iz verige vrhov, ki dajejo turi ime Tour De Cerkno Mountains. Od tam smo se vseskozi vozili nekako po robu cerkljanske doline. Preko Kladja smo smuknili na Škofje, Črni vrh in se po eni od smučarskih prog spustili do Tuškovega griča. Sledilo je še nekaj vrtljajev in že je bil pred nami zadnji vzpon proti vladarju Cerkljanskega hribovja – Poreznu. Tu je kolesaril vsak zase. Vsi smo se koncentrirali in se pripravljali na poslednji, »kraljevi« skok. Monotonost je prekinila postojanka, katero so društveni prijatelji postavili na Vršah. Zagrizli smo proti najvišji točki toura. Kako je kolesariti v ta klanec je težko opisati (če se temu lahko reče kolesarjenje), pridite in poizkusite 😉 S kolesom do koče in nato peš na vrh Porezna. Podali smo si roke, diskutirali kje je kdo padel, do kam je kdo prikolesaril, se okrepčali in naposled pričeli s spustom.

IMG_1695

Po istem kolovozu kot navzgor, smo se popeljali tudi navzdol do Medrc, tu pa se začne prečudovit del trase. Po stari italijanski mulatjeri smo prečili južni obraz Porezna. Vseskozi pa nas je spremljal prelep razgled. Malo na kolesu, malo ob kolesu, s kolesom na rami, … smo se prebili do planine Otavnik. Na Otavniku smo se razdelili v dve skupini, ena si je za spust izbrala kolovoz, druga pa se je spustila v grapo Zapoško. V začetku nekaj brezpotja po blatnem gozdu, kmalu pa smo zapeljali na staro pot, ki je včasih vodila do osamljene domačije v grapi pod Poreznom.

Skupini sta se spet združili v »civilizaciji«, v vasi Gorje. Premagali smo še zadnji spust, odpravili edini gumidefekt na touru in se v strnjeni gruči, blatni, utrujeni, a ponosni, pripeljali pred cerkljanski mladinski  klub. Odložili smo bičiklete (Uroš si je sezul tekaške copate) in si privoščili tradicionalno jed »smukavc z wacwjerkajca«. Še bomo šli!!!

Slike Aleš

Slike Gregor

h1

Tura Zadnja Trenta in Trebiški dol – BMT 5

9 avgusta, 2009

Peta BMT tura je bila bolj kot ne tura iskanja rezervnih opcij. Z Aleškom sva zgodaj zjutraj parkirala avta na začetku lepene a že mimo naju pripelje terenec TNP v smeri Klementa Juga kjer se začne steza. Za »rangerja« sva bila po mojem več kot očitna kam sva namenjena. V vsej sreči v nesreči je bilo obema jasno, da mimo doma nebo šlo in o ture so ostale samo še pobožne želje.

P1080642

V zbiranju poguma sva se raje odločila, da poskusiva srečo višje v dolini Trente. Padla je ideja o osvojitvi prelaza pod Bavškim grintovcem. Pot se je lepo iztekala po dolini a naju spet pričaka presenečenje. Planinca nama razložita, da so malo višje na enem  kratkem odseku jeklenice. A ta 400m vzpon se je le izplačal, ker so bili na koncu doline prav lepi slapovi in tolmuni.

Na srečo sem že par mesecev nazaj študiral eno turco po muljateri skozi Trebiški dol. Idejo sva realizirala. Kajpak brez karte sva se spet nekoliko iskala start a sva uspešno našla. Pri startu sem se edino bal, da bo pot nevozna. Takoj po koncu makadama naju pričaka nevozna muljatera. A trud se je nama poplačal, saj je po nekaj višincih postala vozna a vseeno zelo naporna. Pot je naju vodila do prelaza v Zadnjico. Poskusila sva celo rahlo v smeri proti zasavski koči a sva se raje na 1670 višinskih metrih obrnila, saj je bilo grušča čisto preveč za nenaporen spust. Dolina je bila fantastična in prelepa in snežni plazovi so nama ponujali bajkosmučarske užitke.

Da sva na vse zadnje le imela srečo, se je izkazalo pri spustu, ko je Aleško izgubil GPS napravo a sta dva Nizozemca našla in nama vrnila.

Vsekakor Trebiški dol kliče po ponovnem obisku. Velika glava kar vabi … a le v jeseni, ko popusti turistična raja.

Ostale slike